Vohuni

16. 10. 2020

»Hvala, da ste me imeli v gosteh.«

Zgodi se, da po naključju izberemo knjigo, katere zunanja podoba ni preveč izstopajoča – zgolj prevladujoča belina z minimalistično črno-belo fotografijo, naslov je jedrnat, enobeseden, avtor nam ni poznan … Pričnemo z branjem in že kaj kmalu ugotovimo, da je pred nami prvovrstno bralno doživetje. V zgodbo nas popelje skrivnosten, sladkoben vonj, ki v ostarelem Stephenu budi nostalgijo po otroštvu in hkrati opominja, da je več kot pol stoletja nazaj ostalo nekaj nerazrešenega, potlačenega v spominu. Nepovezane drobce iz davnih dni želi spraviti v smiselno celoto in ugotoviti izvor lastnega nemira. Ko se vrne v kraj odraščanja, se domača ulica angleškega predmestja in tisto davno poletje med vojno pričneta utelešati z vedno bolj jasno podobo. Čeprav se zdi vse, kot je bilo, se je hkrati tudi vse spremenilo, na otroško različico samega sebe zre z izkušnjo odraslega človeka in sedanjim vedenjem o svetu. Takrat je v vseh pustolovščinah slepo in zvesto sledil svojemu dominantnemu prijatelju Keithu. Nato ta izreče za nadaljnji razvoj dogodkov usodne besede: »Moja mama je nemška vohunka.« Zgodi se spretna menjava časovnih perspektiv, sedaj sledimo pripovedi mladega Stephena ter s tem otroški igri zasledovanja, ko razgreta domišljija kmalu najde razlago za mnogo reči, ki jih prej ni bilo moč pojasniti, ter se oplaja z naivno zavestjo o pogumu in junaštvu. Obstajajo pa zasebni kotički, ki bi morali ostati skriti. Vrlina romana z nežnim pridihom vseprisotne otožnosti je ob izvrstnem slogu tudi ohranjanje napetosti prav do zadnjih strani, ko se sestavijo vsi koščki preteklosti.

 

Avtor: Michael Frayn
Založba: Modrijan, 2005
Prispevala: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj